Ko se čohajo oblaki ...

Danes je Prešernov dan in če bi bila doma, bi se kot vsako leto napotila v kakšno galerijo, muzej ali drugo kulturno prireditev (verjetno bi šla pogledat Irwine...če je kdo bil, naj prosim poroča :). Tukaj pa sem izvedla sicer nekoliko drugačno in preprostejšo različico kulturnega ovekovečenja ampak se vendarle zavedala pomembnosti dneva. Ker ja, zdi se mi fantastično, da imamo Slovenci praznik (ki je celo dela prost dan, kadar ne pade ravno na nedeljo) posvečen pesniku in kulturi. Razen na Škotskem (Burns night, pa še to mislim, da ni prav praznik, atko kot pri nas), ne vem, če imajo še kje kaj podobnega, tako da smo lahko ponosni!

Torej moja mala prešernjada je zavzela obliko sprehoda po okoliškem gozdičku, kjer sem nato ob primernem trenutku na glas prebrala Jesihovo pesem. In Annabelle, Francozinja, ki je šla z mano, je dodala, da čeprav ji pisana slovenščina deluje tuje-zemeljsko, je govorjeni pesniški jezik zelo lep.

Manjkale so le prešern kugle, ki sem jih zaradi pomanjkanja samodiscipline pojedla že več kot teden prej .... šmenta!

Večer je vlažen, sluzasti oblaki

si čohajo trebuhe ob planine;

na vrtu krčme pojejo južnaki

neznosno lepe, temne sevdalinke.

Trenutek je, ko bi kar padal, padal,

pozabljal se, znal biti dež težak,

da bi v strnišča mrtva se zabadal

in na gosto šrafiral topi zrak

da zginilo bi vse, kar je vrh zemlje,

v vodeni preji mira pred začetka,

in znova se začelo iz temeljev-

najprej sam nič, potem meglica redka,

iz mleka sneg - in v eni sami piki

svetloba, zbrana v silnosti veliki.

Milan Jesih

ps: Cunjici hvala za pesniško gradivo ;)