KIRUNA: 4.dan ali en mojih najlepših dni

1. Fotka:

Sončma Kiruna, ena izmed (mogoče treh) glavnih ulic v mestecu, ko sva se z Anabelle lepo spočiti le odpravili na pohajkovanje.

2. Fotka:

Tale cerkvica me je povsem očarala in skoraj vsak dan sem jo šla pogledat (ps: tole je moj pozdrav snegu/soncu).

3. Fotka:

Primer švedskih lesenih hišič v osnovnih barvah, modra, rdeča in rumena.

4. Fotka:

Z Annabelle sva se odpravili na sprehod do kampinga...

5. Fotka:

... kjer sva si sposodili "Snow shoes" (oči, pozabila sem kako se jim že reče po slovensko ... nekej podobnega kot krplje?) ...

6. Fotka:

... in se predali zimski pokrajini v toplem rožnatem zahajajočem soncu.

7. Fotka:

Zvečer smo se peljali s pasjo vprego, oz. šli na dog sledding! Kužati so bili tako nestrpni čimprej začeti z vleko, da dokler se ne štarta preskakujejo en drugega (jup, čisto zares!) in ves čas lajajo. Tudi preden smo se povzpeli na hrib jih je 17-letni Rasmus, ki nas je peljal (zanimivo poletno, erm zimsko delo), najprej ustavil (za to potrebuje pravcato sidro, ker so psi tako močni....) "let's wait a bit to let them get more excited" :)

Bilo je sicer zeeeeelo mraz (glej koliko plasti oblačil se vidi in vedi, da jih je še mnogo več spodaj...) ampak glede na prelep dan povsem jasno nebo. Toliko zvezd in še nikoli se mi niso zdele tako blizu, res sem bila sredi med njimi!

8. Fotka:

Vmes smo se ustavili v tipiju za čaj in prigrizke.

9. Fotka:

Ko smo prišli nazaj v hostel in sta nama z Annabelle fanta skuhala večerjo, se nas je večina študentov odpravila še zadnjič na lov za severni sij. Tokrat smo šli drugam, v naravo in stran od mesta. V bližini je stal tudi tipi, kjer lahko zakuriš ogenj, in tako smo se šli med čakanjem lahko tudi malce pogret. Imeli smo se super, pa čeprav smo naslednji dan vsi smrdeli po prekajenem pršutu (stranski učinek ognja :)

10. Fotka (Armand Besse):

In potem slišimo klice od zunaj. Vznemirjenje! Kot blisk smo bili spet vsi na mrazu. Bledikaste meglice, vedno svetlejše, so se podile čez nebo, malo tu, malo tam, vedno večje in jasnejše, dokler niso postale prelepo zelene, z občasnimi rumenimi prebliski. Na zvezdnatem ozadju in sredi zimske narave. Kako sem bila srečna, pravzaprav se mi še danes smeji...