Pa sem nazaj v Sverige. Ko sem tokrat odhajala, se mi sploh ni več zdelo, da grem kam daleč. Tudi ko sem prišla nazaj v svojo sobico, me je le-ta pričakala topla (tudi dobesedno, 22 stopinj!), prijazna in poznana. Moja.
Pogled na mojo začasno domovino z letala pa ni več odkrival čipkaste pobeljene in ledene obale kot januarja, ampak tisoče jezerc v soncu. Plošče ledu so plavale le še raztreščene po morju.
Še enkrat hvala vsem, s katerimi smo se uspeli videt v tem sončnem tednu in iskreni oprosti tistim s katerimi nam to ni uspelo (teden je minil mnogo prehitro). Lepo je ponesti pomladno Ljubljano, košček doma, v mislih s seboj na sever. Še toliko lepše, če s seboj odneseš tudi okus domovine, domačo potico, skupni izdelek treh generacij!
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiVesela sem, da smo si uspeli vreči zrkla ;), pa čeprav le za kratek čas,drugače si pa prav predstavljam kako zabavno je bilo pečenje potice v domačem domeku ;)...
OdgovoriIzbrišiPridno prelagaj kroglice... čas bo pa tako ali tako hitro minil ;).