Moja svenska sobica

7 dni je že minilo, odkar sem se poslovila od svoje ljube švedske sobice.

Uf, tole je pa bila izkušnja! Težko bi povzela z besedami vse, kar sem na severu doživela, kar sem odkrila, se naučila, videla, okusila ... rečem lahko le, da je bilo to, da sem šla, verejtno najpametnejša odločitev, kar sem jih sprejela (pa čeprav se mi takrat niti sanjalo še ni, v kaj se podajam).

Hecno kako drugačni občutki so me prevevali prvi in zadnji dan, kako drugače sem stala in zrla v svojo sobico. Takrat januarja se mi je zdelo 6 mesecev neizmerno dolga in neznama doba in belina zidov, ki so me obdajali, je bila tuja in hladna.

Zdaj je bilo vse drugače. S sten je še odzvanjal smeh mojih prijateljev, malce je še dišalo po zadnji cheesecake, ki so nekako po naključju postale moj zaščitni znak Linkopinških večerij, po kotih so se motale pozabljene raztresene kroglice z inicialkami prijateljev, ki sem jih prelagala iz škatlice v škatlico ob večerih, spomini na prijetno zaspanost zajtrkov v postelji. Predvsem pa mi je moja sobica pomenila moj košček sveta, moje zavetje, kjer sem rasla, sanjala in odkrivala, kaj vse zmorem. Tudi čisto sama.

In bilo mi je lepo, tako neizmerno lepo...

Zato je tudi čisto prazna in počisčena moja sobica še vedno dišala po srečnih švedskih dnevih...