MUFFINI NADALJEVANJE ;) in OPIS NAKLJUČNEGA PETKOVEGA VEČERA

Torej na željo zvestih komentatorjev še malce pred, med in post zgodbe. Princip pred in post (no tudi med) je še posebej priljubljen tukaj med Erazmus študenti. Kadarkoli se zvečer kaj dogaja, je pred tem zagotovo nekje pre-party, ko se nas kopica nabere na kupu vsakič v drugi dnevni sobi, malo poklepeta in popije in potem pa gre naprej (vkolikor mi je znano, je to tudi zelo slovenski koncept). After-party pa vključuje predvsem hrano, torej pašto ali jajca okoli 3eh zjutraj (ko se zaprejo študentski lokali) in se lačni po preplesani noči spet naberemo v kakšni kuhinji. Ampak začeli smo z muffini.

Torej moji prvi švedski muffini so privekali (pravzaprav so se skoraj prismodili) na svet zaradi Sussanine dinner party. Sussan je drobcena energična Nemka, ki zmeraj zavzame plesišče in je bila pretekli teden s predmetom Nordic Culture na ekskurziji na Laponskem. Tako nas je kakšnih deset srečnih izbrancev povabila, da si pogledamo fotke (WOW!) in obljubila, da bo skuhala večerjo, pa sem hotela prispevat vsaj posladek.
Natančneje je šlo za jabolčno, čokoladno, mandljaste muffine in ker sem že vnaprej sumila, da bodo težave s pečico, sem se po svoji stari navadi držala preizkušene modrosti "kadar gre kaj narobe....samo dadaj nutelo" (hvala Uroš za tisti recept, kjer sem dobila idejo ;)
Bilo je luštno, hrana zelo dobra (gratinirana pašta in gratinirana musaka, oz pač trije dišeči pekači, ki jih seveda nismo mogli povsem pojest, ampak so ostali še za after-party) in tudi moji muffini so bili lepo in veselo sprejeti. Sicer naš nori Avstrijec Daniel ni imel party-leder hosen, ampak se je kljub temu obetal zabaven večer.

Kasneje je prikapljajlo še več ljudi (za večjo mednarodno pestrost) in smo skupaj odkolesalili(kajpada!) po snežnem Linkopingu še ven, kjer se je pre-party nadaljevala seveda v vrsti za vstop v lokal. Koliko sem se razpisala, če sploh, o švedski ljubezni do vrst, sicer ne vem. Lahko pa potrdim, da je tu vrsta za čisto vsako stvar. Ko greš v kino, moraš najprej vzet številko, za vrsto seveda, da lahko sploh kupiš karte ... samo tko, za občutek ;) Ampak prišli smo noter, fantje so si čas čakanja krajšali s pirom, Sussan je na moje veselje iz žepa privlekla milko (čeprav je Saška tukaj precej bolj žurersko razpoložena, ji alkohol še zmeraj ne pomeni nič v primerjavi s čokolado! ... saj tudi če odpotuješ v novo okolje, obdržiš svoje vrednote na mestu!). Bilo je luštno in plesali na za švedske razmere izjemno melodično musko (ne samo tehno in house in tri ponavljajoče komade).